Rudniško jezero. Prepoznaven »znak« občine Kočevje, ki je iz marsikaterega razloga pozitiven, a – roko na srce – tudi negativen. Čeprav ponuja takšno in drugačno vrsto rekreacije, pa marsikdo kritike na njegov račun kar strese iz rokava, nemalo teh pa se zvali na ribiče. Zato smo se odločili, da najprej malce pobližje spoznamo ravno njih – našo Ribiško družino. Pogovarjali smo se s predsednikom, Tomažem Arkotom, s katerim smo se dotaknili tako finančnega kot »praktičnega« dela Ribiške družine.

Kaj pravite… kaj za Kočevje pomeni Rudniško jezero?

Jaz že dolga leto poskušam dopovedati lokalni skupnosti – prejšnjemu županu, zdajšnjemu županu in še marsikomu, pa moram reči, da občinska skupina, ki jo ima Kočevje sedaj, zelo dobro sodeluje z nami in nam je znala prisluhniti. Voda je javno dobro. Reka, jezera, potoki, vse vode so javno dobro in so v lasti države. Ne glede na to, ali je debata o jezeru, Rinži ali Kolpi… spada pod državo. Občina od jezera nima niti kaplje teh voda. Zmotno razmišljanje vseh je, da je jezero »naše« in mi bomo delali z njim kar in kakor bomo hoteli. To pa seveda ni res. Voda je v lasti države, upravljalec pa je ARSO (Agencija RS za okolje), ki potem izdaja vsa potrebna soglasja za določene dejavnosti.

Komu je potemtakem dodeljena skrb za Rudniško jezero?

No, to pa smo mi, Ribiška družina. Mi smo edini zakoniti koncesionar. Imajo koncesijo, ki nam jo je dodelilo MKGP (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), in sicer smo leta 2009 koncesijo na ribolovne vode oziroma ribolovni okoliš. Naš ribolovni okoliš je največji v Sloveniji, poleg Rudniškega jezera so namreč ribolovne vode pri nas še reka Rinža, Reško jezero, reka Kolpa in Čabranka na slovenski strani. Tako da… mi imamo ogromno voda in smo po tem kriteriju največji v Sloveniji. Torej, vse te vode so vpete v koncesijsko odločbo. V tej odločbi piše, da nam je država dodelila upravljanje z ribjim življem za 30 let (do leta 2039).

Koncesija se seveda zaračuna. Koliko znaša?

Ja, koncesija pomeni, da plačuješ. Ribiška družina tako plačuje koncesijo državi, kar znaša 2.400 EUR na leto, kar je za neko ribiško družino, ki nima veliko denarja, kar velik zalogaj in tako komaj shajajo. Poleg tega so stroški tudi glede gospodarjenja z našimi vodami, v smislu, da moramo v te vode vlagati ribe in jih po domače povedano »čuvati« s čuvarsko službo. Z leti, ko nam je uspelo zagnati ribiški turizem tudi na jezeru (ki je za nekatere sporen, nič drugače pa ni tudi na Kolpi), ko smo v njih vložili veliko rib in dobro gospodarili z vsemi omenjenimi vodami, se nam je to povrnilo tudi z naslova ribiškega turizma. Denar prihaja tudi iz plačevanja članarine članov Ribiške družine. Naša družina šteje 300 članov, kar nas uvršča v sam vrh po številu članov v Sloveniji. Tako ali drugače smo poznani in priznani tudi v tujini, tako da smo zelo transparentni.

Glede na javno dostopne podatke, so v letu 2017 vaši skupni prihodki od dejavnosti znašali skoraj 75.000 EUR, kar pomeni, da ste najbogatejše društvo v Kočevju. Od tega 20.500 EUR prinašajo članarine in prispevki članov, dober tisočak predstavljajo donacije drugih pravnih in fizičnih oseb, več kot 53.000 EUR pa predstavljajo ostali prihodki od dejavnosti. Kateri so ti ostali prihodki od dejavnosti? Ali od vseh teh prihodkov kakšen delež pripada tudi občini Kočevje?

Mi nismo odvisni od občine. Ne prosimo za pomoč oziroma donacije in smo toliko pošteni, da se ne (ker imamo sami dovolj denarja) prijavljamo na razne razpise za finančna sredstva. Torej, če nam je država dodelila opravljanje in dovoljenje za ribolov, smo najprej njim dolžni plačevati koncesijo. Potem je tukaj DDV, ki smo ga letos plačali za leto 2017, pravzaprav pa sta tukaj dva davka, eden je vhodni DDV, drugi pa izhodni DDV. Z naslova prodanih dovolilnic, ki predstavljajo tistih dobrih 50 tisočakov, je 43.000 EUR, torej to so gostje, ki niso člani našega društva in morajo kupiti dovolilnice. 10.000 EUR pa je iztrženega iz članskih dovolilnic. Namreč, član, ki je v društvu, mora poleg članarine kupiti tudi letno dovolilnico, ki stane 60 EUR. Za recimo turistične ribiče pa je cena dnevne dovolilnice za jezero 25 EUR, trodnevne pa 60 EUR. Torej član, ki se včlani in naredi izpit bom rekel, da »profitira«. Seveda se lahko včlanijo tudi »tujci«, no, ne moremo več reči tujci, saj so državljani Evropske unije in smo vsi enaki.

Od teh 53.000 evrov moramo plačati 22 % davka, davek od nakupa rib pa znaša 8,5 %, ki pa ga dobimo nazaj. Dejansko smo lani plačali davka državi 6.000 EUR. Zdaj, po kakšnem ključu ta davek potem pripade občini ne vem in nimam tega podatka, sigurno pa nek znesek občini pripade. Tudi ribe so zelo drage, letos smo denimo za ribe potrošili že 20.000 EUR. Po zakonu bi pravzaprav morali ves denar, ki ga dobimo iztrženega, morali vrniti nazaj v vodo, torej za vseh 50 tisočakov bi morali kupiti ribe. Vendar nam država priznava še ostale stroške, kot so recimo stroški čuvajske službe, nabava opreme… uredili smo denimo dve pisarni in dve garaži, kupili smo tudi avtomobil za prevoz rib, ki nas je stal 25.000 EUR, elektro agregate, ki jih potrebujemo za odlov rib, namreč, ribe se ne ubijejo pač pa omamijo in se jih tako po potrebi preseli z enega kraja na drugega. Seveda poskrbimo, da nekaj denarja ostane tudi na strani, tako, da vsako leto privarčujemo okoli 20, 25 tisoč evrov na računu. Mi tudi nimamo zaposlenih ljudi, smo sami prostovoljci. Plačujemo denimo še računovodstvo, strošek so tudi spletna stran, internet, računalniški programi, ki smo jih mogli spremeniti ob uvedbi davčnih blagajn.

Koliko dovolilnic ste lani prodali oziroma koliko ste zaslužili z ribolovom na Rudniškem jezeru?

Lani je bilo iz ribolova na Rudniškem jezeru iztrženih 23.000 EUR. Dnevna dovolilnica je bila lani 20 evrov, tridnevna pa 50 evrov. Tako je bilo prodanih 524 dnevnih in 255 tridnevnih dovolilnic. Zadnje čase imamo veliko obiskov Angležev, ki so nad našim jezerom navdušeni. No, vsi tujci so navdušeni nad samim ribolovom, saj imamo največje krape in največ rib v Sloveniji, tudi sama voda, narava… nekemu Angležu sploh ni jasno, kako je lahko tako, namreč, v Angliji so večinoma vode privatne in loviti ni dovoljeno.

Opazimo lahko – sploh poleti – veliko »šotorov« in kombijev v okolici jezera. Ali je to »kampiranje« plačljivo?

To kampiranje je vedno sporno. Torej, voda je v lasti države, koncesijo plačujemo pa samo mi. Kopalci, veslači, drsalci… oni ne plačujejo nič. Večina ljudi si misli, da – če ribiči na jezeru kampirajo – naj plačajo takso. Taksa pomeni, da je potrebno zagotoviti tudi določene pogoje – vodo, sanitarije, elektriko in podobno. Za to vemo, da okoli jezera ni poskrbljeno, torej, tu ne gre za kampiranje. Kočevje ima sicer na novo zgrajen kamp, kjer se turistična taksa seveda pobira, ker gre dejansko za izpolnjevanje pogojev kampiranja. Za ribiče pa je ta kamp precej »nesrečno« postavljen, precej stran od mest za lovljenje, sploh za nočni ribolov. Zato smo se dogovorili z občino, da lahko ribiči postavijo bivak (po domače šotor). Izdali so nam soglasje, da se lahko na določenih mestih, torej ne povsod, postavi bivak. Priobalni pas je namreč velika večina v lasti občine, ki zatorej lahko izda soglasje. Bivak mora biti maskirne barve, da ni kričeč, postaviti se mora tudi kemične wc-je, vsako leto jih postavimo dva ali tri. Naslednji pogoj je bil tudi čiščenje odpadkov, za kar prav tako poskrbimo sami, vse to pa preverja medobčinski inšpektorat.

Do nedavno – ko se je na komunali začelo zelo strogo ločevanje odpadkov – smo imeli dogovor, da smeti ne rabimo sami ločevati, pač pa to uredijo v Mozlju. Zdaj pa moramo ločevati sami, kar je zelo težko. Mi gostom seveda razdelimo vrečke za ločevanje odpadkov, seveda pa vsi tega ne upoštevajo. Realno, sami za to ne moremo drugače poskrbeti. Veliko odpadkov in smeti je tudi s strani drugih obiskovalcev, generalno pa potem vedno očitki padejo na ribiče. Pa ne pravim, da mi nismo nič krivi, brez skrbi, da se najdejo tudi ribiči, ki za seboj pustijo umazano, neurejeno in ne upoštevajo naših navodil… vse se dogaja. No, skratka, glede »kampiranja« je tako: tudi jaz bi raje videl, da se to uredi, s kakšnimi ličnimi in urejenimi prostori, kot recimo na Šmartinskem jezeru, kjer se jim takšna organizacija seveda posledično pozna tudi pri prodanih kartah.

Kakšna pa so pravila za ravnanje z ribami po ulovu? So za kršitve sankcije?

Skoraj vsi ribiči pri nas lovijo po tem modernem ribolovu v smislu ujemi-spusti. No, določene ribe se lahko vzamejo, recimo krap do 5 kg in eden na dan, ampak dandanes res nihče nič ne vzame. Seveda se najdejo tudi kakšni, »krivolovci«, vendar večinoma je res glede tega lepo urejeno. Tudi samo jezero je zelo nadzorovano, uporablja se daljnoglede, sliši se tudi piskanje, ko riba zagrabi in takrat se pogleda, ali jo bo ribič spustil nazaj ali ne.

S čim pa se ribe hrani?

Hja, veliko je zgodb, da smo ribiči uničili oziroma onesnažili vodo, vsi te očitki pa so s trte zviti. Vsa ta hrana, ki se kupuje v za to specializiranih trgovinah – denimo, trgovina Kostevc ima tudi precej prometa zahvaljujoč ribičiji na kočevskem – je predpisana hrana za ribe oziroma ima predpisane sestavine, s katerimi se lahko ribe hrani. Inšpekcijsko je pregledana, je razgradljiva in je neškodljiva. En ribič lahko uporabi do 5 kg hrane na dan, zato se skorajda ne more zgoditi, da bi je kdo uporabil več. Vemo, da je to kar velika količina hrane, ki pa je seveda tudi draga, zato se s tovrstno kršitvijo ne srečujemo. Tudi očitek, da se ribe na jezeru preveč »futra« je napačen. Namreč, bolj ko se ribe hrani, manj so lačne in manj bodo nanjo reagirale, kar tudi pomeni manj ulova, kar pa je ravno nasprotno od želja vsakega ribiča.

Verjetno je s tem očitkom mišljeno predvsem to, da je okoli jezera »preveč« ribičev, kar posledično pomeni »preveč« hranjenja…

No, to ni čisto tako, namreč, obisk se nam je zelo zelo znižal, za okoli 60, 70 % v zadnjih desetih letih, in to zaradi vandalizma, saj smo obravnavali kar precej vlomov v ribiške avtomobile, kraj ribiške opreme, tudi »maltratiranje« ribičev… vse to s strani poznanih kočevskih »nepridipravov« Izgubili smo tako veliko slovenskih gostov, tujci pa naše situacije glede teh škodljivcev ne poznajo. Prej je bilo tako prodanih še več kart kot danes, so pa bile cenejše. Nedavno je bila tudi objavljena raziskava glede onesnaženosti slovenskih voda, kjer je kočevsko jezero doseglo odlične rezultate. Največji problem umazanosti jezera tako sigurno ni hrana, pač pa gnojnica, ki odteka v jezero s severne strani jezera.

Se vam zdi, da je ribištvo kot turistična dejavnost v Kočevju premalo poudarjena?

Hja, v Kočevju se je začelo na veliko oglaševati turizem, kar je seveda super, vendar pa imam občutek, da se ribičija vseeno nekako »zanemarja«. Govori se o kolesarjenju, peš poteh, veslanju oziroma čolnarjenju… o ribičiji pa ni ne duha ne sluha. Marsikateremu mestu, ki nam je dodeljeno za ribolov, smo se za voljo drugih odrekli, ker so tam plavalci. Mi kot ribiči smo zelo zainteresirani, da se na jezeru dogaja turizem seveda tudi v drugih panogah, saj je jezero vsemu temu namenjeno.

N.Š.
VIR: http://www.e-utrip.si